Tema 2 Principi energetske efektivnosti
Principi energetske efektivnosti v javnem prevozu:
Prevozniški sektor konzumira 30% vse energije porabljene na svetu. Študije različnih tipov alternativnih goriv za uporabo v javnem prevozu so esencialne za povečanje trajnosti, zmanjšanje izpušnih plinov in optimizacijo efektivnosti goriva v obstoječih vozilih. Vlade in javne uprave so začele predstavljati alternativna goriva, ki so sposobna proizvesti čistejšo in bolj trajnostno energijo, kot je električni pogon.
Prevoz je zelo pomemben za družbo in ekonomski razvoj, a ima negativen vpliv na okolje in družbo zaradi onesnaževanja. Prevoz zagotovi mobilnost in ekonomsko rast, ter trgovino. Na nivo onesnaževanja okolja v mestih vplivajo tipi goriva, ki ga uporabljajo vozila javnega prevoza. Problem onesnaževanja je prisoten vse od izuma motornega vozila naprej. Z razvojem prevoza in povečanja uporabe motornih vozil, postaja vedno bolj pomemben, hkrati pa postaja vedno večja skrb organizacij, ki se ukvarjajo z varstvom okolja.
Vprašanje trajnosti in efektivnosti energije v prevozu ni lahko odgovorjeno, in zato ne moramo potrditi, kateri tip prevoza je najbolj efektiven. Implementacija efektivnosti energije se meri v ukrepih v prevozništvu, ki zmanjšujejo porabo energije s pomočjo bolj okolju prijaznih energij, in posledično zmanjšujejo emisije CO2.
2.1 Alternativna goriva
Tipi alternativnih goriv: elektrika, hidrogen, biogoriva, zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin
Električno vozilo je popolnoma ali delno poganjano z električnim motorjem ki uporablja kemično energijo, shranjeno v baterijah, ki jih lahko ponovno napolnimo z zunanjim virov električne energije. Obstajajo tudi hibridna vozila, ki to energijo kombinirajo z drugimi (petrol). Eden od problemov takega tipa alternativnega goriva v javnem prevozu je dolgotrajno dolivanje goriva, med katerim je vozilo neoperativno. Ima nizke hrupne emisije in del te energije je obnovljivega vira. Obseg avtonomije je omejen, prav tako zahteva visoko začetno investicijo.
Zemeljski plin je ogljikovodik, ki vsebuje predvsem metan. Je fosilno gorivo, a ima velik potencial za vstop v skupino obnovljivih virov, saj so to plini z nizkimi škodljivimi emisijami. Zmanjšujejo hrup ob izgorevanju in so bolj ekonomsko prijazni plin, čeprav zahtevajo visoko začetno investicijo, nakup vozila je dražji.
Uporablja se v predelanih petrol motorjih ali za napajanje celic, ki delujejo kot baterija. Nima škodljivih emisij in ima potencial biti obnovljiv. Je alternativno gorivo, ki se ne uporablja množično, saj tehnologija še ni komerciala, obenem pa zahteva visoke stroške.
so tekoča goriva biološkega izvora, ki lahko zaradi svojih fizičnih in kemičnih lastnosti zamenjajo petrol ali diesel; v celoti ali kot mešanica (delno). Pridobivajo se predvsem iz rastlinskih snovi (s fermentacijo žit, bogatih s sladkorjem ali škrobom, kot so sladkorna pesa, riž, oves, koruza itd.). Trenutno obstajata 2 glavni vrsti biogoriv: bioetanol, ki nadomešča petrol, in biodizel, ki nadomešča dizel. Počasen razvoj pridelkov, iz katerih pridobivamo energijo, ovira razvoj biogoriv s ceno, podobno petrol ali dizel gorivom.
Vir slike: https://neoiascap.com/2019/09/05/ethanol-blended-petrol-ebp-programme/environment/
Uporaba alternativnih goriv v javnem prevozu:
Čeprav so vozila, ki uporabljajo bolj trajnostna in okolju prijazna goriva, dražja v primerjavi s konvencionalnimi vozili, ki delujejo na petrol ali dizel, je vedno več pobud za uporabo alternativnih goriv v javnem prevozu in podobnih organizacijah prevoznih sredstev (taxi, avtobus, najem avtomobilov…), zaradi naraščujočih cen tradicionalnih goriv.
Trenutno je povprečna cena vozil, ki delujejo na zemeljski plin ali utekočinjen naftni plin, 15-25% dražja od cen konvencionalnih vozil, stroški vozil, ki delujejo na alternativna goriva, pa so višji zaradi konstrukcije infrastrukture, delovanja in vzdrževanja bencinskih postaj (posodobitve, najnovejša oprema, predelava vozil). Prav tako, se moramo zavedati, da moramo zaposlenim zagotoviti usposabljanja za vzdrževanje in popravila vozil z novo tehnologijo. Apliciranje novih in inovativnih javnih politik se sooča z velikimi ovirami. Vsi oblikovalci politik se morajo zavedati pozitivnih dolgotrajnih koristi in pomembnosti njihovih stranskih učinkov. Iniciative za čistejša vozila bi morale biti vključene v dolgoročno načrtovanje urbanega prevoza, odobrenega s strani lokalnih in regionalnih politikov. Implementacija ukrepov je uspešna strategija za doseganje cilja vseh EU držav; zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.
2.2 Koncept E-Mobilnosti
Elektro mobilnost(eMobilnost) predstavlja koncept uporabe tehnologije električnega pogona, komunkacijskih in informacijskih tehnologij v vozilu, in v povezanih infrastrukturah, ki omogočajo električni pogon vozil.
Prodor na trg modernih vozil, ki vključujejo E-Mobilnost, je še vedno v zgodnjih fazah razvoja, električna vozila, ki delujejo na moderne baterije pa komaj predstavljajo del registracij novih vozil. Pot E-Mobilnosti bo, tako kot druge tehnologije, sledila politikam vlad, ki zadevajo E-Mobilnost. Kratkoročno, naj vlade razmislijo o ciljnih intervencijah, ki omogočajo dostop do E-Mobilnosti. Inkorporacija tehnologije električnih vozil (EV) v vozila javnega prevoza, je lahko edini način za doseganje tega cilja. E-Mobilnost je nov koncept v okolju javnega prevoza. Veliko mest je že seznanjenih z električnimi tipi kot so metroji, tramvaji in nekateri avtobusi. Mesta z obstoječo infrastrukturo avtobusov, iščejo sinergijo z integracijo baterijskih avtobusov v njihove sisteme.
- Največji izziv glede uvedbe električnih avtobusov je potreba po prilagoditvi novih vozil in pripadajoče polnilne infrastrukture omrežjem, ob ohranjanju enake ravni storitev.
- Uvedba električnih avtobusov in zahteve za njihovo delovanje, se pogosto močno razlikujejo skozi različne operativne kontekste. Primer: Topografija, temperatura, prednost itd. vplivajo na izvedbo. Določanje prave tehnologije v skladu s temi dejavniki, je kritično.
- Ključ za uspeh uvedbe električnih avtobusov, je najdba rešitev, ki jih lahko enostavno integriramo v obstoječe javno omrežje, brez negativnega vpliva na dnevno delovanje. Dnevno prevoženi kilometri in karakteristike trase avtobusov, na katere lahko operater cilja za pretvorbo, so ključni dejavniki, ki določijo primernost E-Mobilnosti.
- Električni avtobusi so bolj relevantni za urbano uporabo, kot za dolge medkrajevne vožnje. Z napredki v baterijski tehnologiji, ki strmijo k podaljšanju delovanja, pa se lahko to spremeni.
- Obstoječa podjetja, kot so ponudniki storitev mobilnosti, iščejo nove načina za integracijo E-Mobilnosti v njihove poslovne modele. Trenutno E-Mobilnost povzroča motnje v tradicionalnih avtomobilskih sektorjih.